ODGOVORNOST IN SVOBODA
Izbor iz filozofsko-teoloških del

VSEBINA: V enem izmed intervjujev je prefekt Kongregacije za verski nauk kardinal Joseph Ratzinger med drugim omenil, da se je navdihoval pri dveh velikih teologih: konvertitu kardinalu Johnu H. Newmanu in protestantskem pastorju Dietrichu Bonhoefferju. Zakaj ravno pri Bonhoefferju, bi kdo vprašal, saj v svojem življenju ni napisal veliko knjig in izdelal velikega teološkega sistema? Njegovo delo je ostalo fragmentarno in v zametku, čemur se zaradi vojne in preganjanja niti ne čudimo preveč. Nedokončanost daje njegovim teološkim razmišljanjem še poseben čar, saj bralca spodbuja k nadaljnjemu razmišljanju in mu s tem odpira nove razsežnosti. Da bi Bonhofferja prav razumeli, moramo imeti pred očmi teološke tokove, ki so vplivali nanj.
Najprej je treba omeniti Lutrovo teološko dediščino. Lutra je Bonhoeffer sprejemal kritično. Zavračal je teologe, ki so se slepo sklicevali nanj: "Pustite končno mrtvega Lutra v miru in prisluhnite evangeliju, berite njegovo Biblijo in prisluhnite sami Božji Besedi!" Svojim staršem je pisal iz zapora: "Kierkegaard je pred sto leti rekel, da bi Luter danes govoril čisto drugače, kakor je govoril tedaj. Mislim, da je imel prav ..." V svojem razmišljanju je torej Bonhoeffer prestopil konfesionalne meje, kar kažejo njegova razmišljanja o Cerkvi, evharistiji in osebni spovedi.
V Bonhoefferjevi misli je nadalje viden vpliv liberalne teologije, zlasti njeno prizadevanje, osvoboditi krščanstvo iz izolacije, ga posodobiti in narediti za enakopravnega sogovornika svetu. Vendar se po njegovem mnenju ta poizkus ni posrečil. Nasprotno, liberalna teologija je krščanstvo zvodenela in ga oropala njegovega izžarevanja.
Dialektično teologijo, ki je nastala kot odgovor na liberalno teologijo, je Bonhoeffer srečal, ko se je seznanil s Karlom Barthom. Srečanje s tem velikim protestantskim teologom je osvežilo Bonhoefferjevo teološko snovanje. Tudi dialektična teologija ga ni zadovoljila. Po njegovem mnenju je pri Barthu preveč poudarjena Božja vsemogočnost, človeku pa ostane le vloga marionete. Bonhoefferjeva teološka misel je bila vedno povezana z delovanjem. Teorijo je neprestano soočal z življenjsko prakso in ob tem svoje ideje popravljal in poglabljal z življenjskim izkustvom. Zato ni čudno, da je svojo Etiko pisal v času, ko se je pridružil odporniškemu gibanju proti nacizmu.
ODLOMEK IZ KNJIGE:
Biti moram gost
Sem gost na zemlji. S tem priznam, da tu ne morem ostati, da je moj čas kratko odmerjen. Prav tako tu nimam pravice do posesti in hiše. Vse dobro, ki se mi zgodi, moram hvaležno sprejeti, krivice in nasilje pa moram trpeti, ne da bi se kdo zame zavzel. Nimam trdne opore, ne v človeku, ne v stvareh. Kot gost se moram podrediti zakonom v gostišču. Zemlja, ki me prehranjuje, ima pravico do mojega dela in mojih moči. Ne pritiče mi, da bi zemljo, na kateri živim, zaničeval. Zvestobo in hvaležnost ji dolgujem. Svoji usodi, po kateri moram biti gost in tujec in s tem tudi Božjemu klicu v to tujino, se ne smem izogibati tako, da bi vse svoje zemeljsko življenje sanjal o nebesih. Obstaja neko zelo brezbožno domotožje po onem svetu, ki zagotovo ostane neizpolnjeno. Moram biti gost z vsem, kar to pomeni. Svojega srca ne smem brezbrižno zapirati nalogam, bolečinam in veselju tega sveta. Potrpežljivo moram čakati na izpolnitev Božje obljube, ampak resnično čakati, ne pa si jo vnaprej prilaščati v željah in sanjah.