Slavica Štirn vedno znova odkriva svet tišine gora, kjer nežno vsrkava samoto, ki osrečuje njeno življenje. Tu se njen notranji mir prepleta z nežnimi toni barv s slikarskega platna, ki ga tolikokrat vzame s seboj na pot. Ko slika še spečo pokrajino, v njej govori predvsem radost. V še tako vsakdanjem dnevu odkrije dragulj, ki ga pozneje zavije v moč besede, strese z njega nepotrebni prah in oplemeniti še s paleto barv življenja.
