SKALARJEV ROKOPIS 1643

Rokopis gorenjskega duhovnika Adama Skalarja je eden visokih vzponov slovenske književnosti 17. stoletja. Vsebuje štiri besedila, s katerimi je vstopila v slovensko literaturo nova zvrst – meditativna proza. Z njimi se v slovenščini prvič pojavi leposlovna kontemplacija svetopisemskih in mističnih motivov. Bogata evropska »asketika« srednjega veka in renesanse je s Skalarjevim rokopisom prvič postala del slovenskega slovstva.
Znanstvenokritično izdajo, ki vsebuje kritični prepis s faksimilom ter dodanim znanstvenim aparatom, je uredila Monika Deželak Trojar, študije pa sta poleg nje prispevala še Majda Merše in Matija Ogrin. Delo je izšlo v sodelovanju z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Uredila Monika Deželak Trojar.