Razmišljanja in razgovori v Mohorjevi
pogovore vodi dr. Bojan Žalec
V sredo, 16. decembra 2009, z začetkom ob 17. uri, bo v knjigarni Mohorjeve družbe v Ljubljani, Nazorjeva ul. 1, potekal pogovor na temo
Vzajemnost in pripadnost
Naša gosta bosta akademik prof. dr. Kajetan Gantar in dr. Janez Juhant, redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Povod za razgovor je izid dveh Juhantovih knjig: Občutek pripadnosti (Celje: Mohorjeva družba, 2009) in Etika I: Na poti k vzajemni človeškosti (Ljubljana: Študentska založba, 2009).
»Človek je bitje, ki svoje dostojanstvo ponuja kot neprecenljiv dar (vrednoto), ki jo pa lahko ohranja le, če ta dar drugi sprejmejo. Otrok preživi le kot dar staršem, če ga ti sprejmejo kot takega. Ta ‘neprecenljivi dar’ zahteva srce, zahteva vrlinsko usposobljenega partnerja, ki z drugim vzpostavi dialog in ga tako vzame za svojega partnerja. /…/ V tej dialoški razsežnosti se te vrednote šele lahko uresničijo. Vrlinsko usposobljen človek je sposoben osnovne vrline, tj. odprtosti za drugega, ki temelji na splošni (univerzalni) človeški izkušnji, da šele z drugim lahko uresničujemo svoje življenje in dosegamo njegove osnovne cilje. /…/ Torej je tudi moralno življenje eminentno dialoško življenje – življenje z drugim in prek drugega.« Iz knjige Etika I. Na poti k vzajemni človeškosti.
“Po drugi strani pa Cerkev le stežka sprejema modernost, ki je neizogibno povezana s subjektivizacijo. S tem smo se dotaknili osnovnega in odločilnega problema, ki Cerkvi v soočanju s postmoderno ne daje miru.” Iz knjige Občutek pripadnosti.
pogovore vodi dr. Bojan Žalec
V sredo, 16. decembra 2009, z začetkom ob 17. uri, bo v knjigarni Mohorjeve družbe v Ljubljani, Nazorjeva ul. 1, potekal pogovor na temo
Vzajemnost in pripadnost
Naša gosta bosta akademik prof. dr. Kajetan Gantar in dr. Janez Juhant, redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Povod za razgovor je izid dveh Juhantovih knjig: Občutek pripadnosti (Celje: Mohorjeva družba, 2009) in Etika I: Na poti k vzajemni človeškosti (Ljubljana: Študentska založba, 2009).
»Človek je bitje, ki svoje dostojanstvo ponuja kot neprecenljiv dar (vrednoto), ki jo pa lahko ohranja le, če ta dar drugi sprejmejo. Otrok preživi le kot dar staršem, če ga ti sprejmejo kot takega. Ta ‘neprecenljivi dar’ zahteva srce, zahteva vrlinsko usposobljenega partnerja, ki z drugim vzpostavi dialog in ga tako vzame za svojega partnerja. /…/ V tej dialoški razsežnosti se te vrednote šele lahko uresničijo. Vrlinsko usposobljen človek je sposoben osnovne vrline, tj. odprtosti za drugega, ki temelji na splošni (univerzalni) človeški izkušnji, da šele z drugim lahko uresničujemo svoje življenje in dosegamo njegove osnovne cilje. /…/ Torej je tudi moralno življenje eminentno dialoško življenje – življenje z drugim in prek drugega.« Iz knjige Etika I. Na poti k vzajemni človeškosti.
“Po drugi strani pa Cerkev le stežka sprejema modernost, ki je neizogibno povezana s subjektivizacijo. S tem smo se dotaknili osnovnega in odločilnega problema, ki Cerkvi v soočanju s postmoderno ne daje miru.” Iz knjige Občutek pripadnosti.
