HERBERSTEINOV SIMPOZIJ V RIMU

V nizu simpozijev, ki jih vsako leto prirejata Slovenska teološka akademija v Rimu in Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani, je bil simpozij leta 2003 - sicer 21. po vrsti - posvečen ljubljanskemu škofu Karlu Janezu Herbersteinu, ki je vladal Ljubljansko škofijo ob koncu 18. stoletja. Znanstveni posvet je potekal v tednu od 8. do 12. septembra 2003 v Papeškem slovenskem zavodu v Rimu.
Na simpoziju se je zvrstilo 25 predavanj, ki so iz različnih zornih kotov osvetlili podobo ljubljanskega škofa, ki ga že vnaprej in še naprej označujemo za janzenista, bil pa je velika osebnost, ki si je prizadeval za rast Božjega kraljestva, res da pod vplivom razsvetljenstva, vendar za reformni katolicizem, ki je v hotel v duhu Svetega pisma in nauka Cerkev obnoviti notranje življenje škofije in urediti njene zunanje okvirje. Vsa predavanja in sestavki tistih povabljenih, ki se simpozija iz enega ali drugega razloga niso mogli udeležiti, so objavljena v tem zborniku.
Najprej je prikazan zgodovinski okvir, v katerem je škof Herberstein deloval: teološko ozadje njegovega časa (France M. Dolinar), Rim in duhovni tokovi v Evropi v času njegovega študija (Matjaž Ambrožič), podoba samostanov v notranje-avstrijskih deželah (Metod Benedik) in generalnih semenišč (Metod Benedik) ter teologija in vzgoja v ljubljanskem bogoslovju (Bogdan Kolar).
Sledijo sestavki o njegovi osebi in njegovih službah: njegov rod (Tadej Jakopič), njegova življenjska pot in duhovna podoba (France Oražem), njegovo imenovanje za pomožnega in rednega škofa (Vincencij Rajšp). Naknadno je organizatorjem simpozija uspelo pridobiti tridentinskega zgodovinarja Alessandra Conta, ki v obsežni razpravi prikazuje Herbersteinovo delovanje v koncilskem mestu, kjer je opravljal kanoniško službo kar 27 let (1743-1770). Brez te razprave bi zasijala (pre)velika vrzel pri predstavitvi njegove osebe.
Nato so na vrsti vprašanja o njegovih pastoralnih prizadevanjih: kdo so bili njegovi sodelavci (Ciril Sorč), kakšni je bilo stanje škofije ob prevzemu (Rafko Valenčič), njegov pastoralni načrt (Vinko Škafar), njegova navodila duhovnikom (Marjan Turnšek), njegovi sinodi (Andrej Saje), njegovo znamenito pastirsko pismo iz leta 1782 (France M. Dolinar), njegova skrb za verouk (A. Slavko Snoj), njegove vizitacije in relatio ad limina (Borut Košir).
Škof Herberstein je vodil Ljubljansko škofijo ob koncu vladanja cesarice Marije Terezije in na začetku njenega sina cesarja Jožefa II., ko so se preuredile meje škofij, da so sovpadale z deželnimi, sedež škofije pa z deželnim glavnim mestom. Zato so sestavki kot: cerkvenoupravna razdelitev slovenskih dežel pred Jožefom II. (Andrej Hozjan), njegovo prizadevanje za zaokrožitev škofije (Franc Kralj), načrti za metropolijo za notranjeavstrijske dežele (Michaela Kronthaler).
V zadnjem sklopu so razprave, kjer so poudarjeni Herbersteinovi odnosi oziroma skrbi do različnih vprašanj: njegov odnos do redovnikov (Jasna Kogoj), posebej do frančiškanov (Viktor Papež), njegov odnos do prevajalca Svetega pisma Jurija Japlja (Maksimilijan Matjaž), njegov odnos do slovenščine (Janez Rotar), bogoslužne knjige (Slavko Krajnc) in ljudske pobožnosti v njegovem času (Silvester Fabijan), njegovi dopisovalci (Janez Marolt), tedanji šolski sitem v luči zgodovinske literature (Andrej Vovko); in še dve predavanji povezani z njegovim okoljem: likovna umetnost (Ana Lavrič) in arhitektura (Leon Debevec).