Pravnica in književnica Milica Sturm v svoji poetični pravljici prikazuje podobo upravnika muzeja, ki se rad zadržuje ob razstavljenih predmetih, še zlasti ob tistih v zadnji sobani, kjer je na ogled tudi praznična ženska noša. Ta ga spominja na nekdanjo opravo njegove ljube, ki je mlada umrla. Ponoči, ko v muzeju že zdavnaj ni nikogar, se v snu z njo sreča. Sturmova skozi nadaljnjo zgodbo pripoveduje o minevanju, o nevrnljivosti in o brezplodnosti izklicevanja mladosti, v kateri se ljubezen dveh mladih ne more ponovno udejaniti, ker je eden izmed njiju že zdavnaj pod rušo. Lahko pa ostane v blagem spominu do smrti.
