23. simpozij v Rimu, ki je potekal v organizaciji Slovenske teološke akademije, je orisal življenje in čas Božjega služabnika, in sicer tržaškega duhovnika dr. Jakoba Ukmarja.
Udeleženci simpozija o msgr. dr. Jakobu Ukmarju so v svojih referatih skušali čim globlje osvetliti osebnost in čas msgr. dr. Jakoba Ukmarja, ki je v najtežjih časih veliko prispeval k pomiritvi duhov in k strpnemu sožitju vernikov dveh narodnosti na ozemlju tržaške škofije.
Ob referatih in diskusijah je vse bolj jasno prihajala do izraza tudi globoka pobožnost in izrazita duhovnost msgr. Ukmarja, ki ju je potrdil tudi v hudi preizkušnji, ki se samo po božji Previdnosti ni končala s smrtjo.
Življenjska pot Jakoba Ukmarja, rojenega 1878 na Opčinah pri Trstu, je bila razmeroma dolga, saj je ob svoji smrti v Trstu leta 1971 dočakal polnih 93 let. Šolanje je pričel v domačem kraju, nadaljeval na nemški gimnaziji v Trstu in se po maturi odločil za študij teologije v Gorici, kjer je bil leta 1901 posvečen v duhovnika. V zgodnjih duhovniških letih je svojo izobrazbo dopolnil z doktoratom iz teologije. Bil je zgleden katehet, bogoslovni profesor, pisec, publicist, iskan govornik, duhovni voditelj in narodni delavec. Na kateremkoli področju je deloval, je pustil globoke sledove in je zaradi svojega asketskega življenja umrl v sluhu svetosti. Svoje znanje in svojo ljubezen je nesebično razdajal ljubim rojakom, bil je obenem odprt duhovnim potrebam vsega človeštva. Velja za eno najmarkantnejših cerkvenih osebnosti na Primorskem med obema vojnama.











































