Avtor nam v monografiji o pisatelju Franu Jakliču, obogatena je z izbornim slikovnim gradivom, predstavi Jakliča skozi štiri pomembna obdobja v njegovem življenju: I. Življenjsko obzorje, II. Učitelj in ljudski vzgojitelj, III. Jakličevo gospodarsko, socialno in politično obzorje, IV. Obnebje slovstva. Fran Jaklič (1868–1937) je v svojem slovstvenem obnebju želel predvsem podati lepoto slovenske vasi pa tudi lepoto kmečkega človeka. Ta njegova samooznaka je najboljša iztočnica za vsebinsko, etično in literarnozgodovinsko oznako vsega njegovega slovstvenega dela. V motivnem in vsebinskem pogledu gre za literarizirano obdelavo domačih krajev, narave, predvsem pa ljudi v svojem vsakdanjem boju z življenjem. Na tem nivoju je Jaklič pravi rapsod dobrepoljskih in širše suhokranjskih bajtarjev in gruntarjev, ki sta jih takoj za njim z umetniško silo in roko slikala in klesala tudi France in Tone Kralj. V središču njegovega slovstvenega snovanja je torej odkrivanje pozitivnih, lepih in dobrih lastnosti preprostega človeka. V poetološko-literarnem pogledu lahko zatrdimo, da je bil Jaklič nedvomno rojen pripovedni talent. Odlikujeta ga predvsem ostro opazovanje človeka v prostoru in v medsebojnih odnosih ter velik smisel za oblikovanje usod, pa tudi zgodb. K temu je treba dodati tudi posluh za jezik, za katerega se je tudi programsko trudil, da bi ga ujel v njegovi gibki živosti, slikovitosti in neposrednosti. Kadar so se njegovi talenti in hotenja najbolj posrečeno združili v organsko celoto, so nastala njegova najboljša dela, ki ga uvrščajo med prve in najboljše slovenske ljudske pripovednike. Njegova dela bo zato ostala za zmeraj kulturni dokumenti, ki jih bodo preučevali tako literarni zgodovinarji, jezikoslovci in etnologi. Zlasti za Dobrepoljsko in Struško dolino, pa tudi širšo Suho krajino in večji del osrednje Dolenjske pa so ta dela še zmeraj živa in vredna ne samo pietetnega spominskega ampak tudi prijetnega doživljajskega branja.
