MISEL ZA VSAK DAN

Sveti Vincencij Pavelski (1581–1660) se je na prav poseben način vpisal v francosko zgodovino. Vsi ga imajo v spominu kot »očeta ubogih«: tistega, ki je s tal pobiral otroke, puščene na ledenem pragu pariških cerkva, in jih zaupal skrbni negi sester, hčeram krščanske ljubezni, katerih ponižnost in Požrtvovalnost je hvalil. Vincencij, ki so ga pozneje imenovali »veliki svetnik velikega stoletja«, je bil na svoj način tudi velik »duhovni avtor«. Preden pa je postal velikan dobrodelnosti, kakršnega poznamo danes, je bil mož molitve in kontemplacije.
Bog je bil njegov zaupni prijatelj. V antologiji naslednjih »misli« bomo opazili, da se je nenehno izročal božji previdnosti in k temu vabil vsakogar. »Spolnjevanje božje volje« je postalo cilj njegovega življenja, »njegov nektar in ambrozija« (pijača in hrana nesmrtnosti), kot se je izrazil sam.
Prevedla s. Davorina Gregorc.

Imejmo za nedvomno življenjsko pravilo, da kolikor se trudimo za popolnost svojega notranjega življenja, toliko bomo mogli pridobiti sadove za bližnjega.