ROMANJE IN ROMARSKE CERKVE 17. IN 18. STOLETJA NA SLOVENSKEM

V knjigi so obravnavana romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Gorenjskem in v Ljubljani. V obdobju protireformacije so namreč romanja ponovno oživela in dobila svoje značilnosti, v času Jožefinskih reform pa so bila prepovedana.
Delo prvič v zgodovini raziskovanja romarskih cerkva na Slovenskem postavlja kriterije, po katerih lahko neko cerkev označimo, da je imela status romarske cerkve v 17. in 18. stoletju. To je bilo mogoče določiti na podlagi arhivskih virov, predvsem župnijskih matrikul 17. in 18. stoletja, v katerih so opisane vse romarske procesije (v tistem času prevladujočega načina romanj), ki jih je organizirala župnija. Drugi pomembni viri za preučevanja božjepotništva pa so romarske podobice, bratovščinske knjige, knjige čudežev, župnijske in samostanske kronike, Valvasorjevi opisi cerkva ter podatki iz škofijskih vizitacij. Delo vsebuje na podlagi arhivskih virov izdelan katalog cerkva na Gorenjskem in v Ljubljani, ki so imele v 17. in 18. stoletju status romarske cerkve. Poglavje o milostnih slikah sistematično prikazuje, katere podobe so na Gorenjskem častili in katere kopije milostnih slik so se tu uveljavile. Dejstvo, da je Gorenjska tako bogata z baročnimi sakralnimi stavbami, kaže pripisati prav dejstvu, da je imela veliko romarskih cerkva.