ŽIVA CERKEV

Naša letošnja šmarnična zgodba, ki govori o Petru in njegovi družini, je nenavadna: Petru, ki obišče domačo cerkev, spregovorijo kipi in podobe. Kako je prišel na to misel in zakaj je tako pomembno, da tudi nam podobe v naših domačih cerkvah spregovorijo, pa je avtor Gregor Čušin pospremil z naslednjimi besedami: »Če povem, da je bila ena prvih knjig, ki sem jih v življenju prebral (in to še preden sem začel hoditi v šolo), Pastirčkova nebesa, da je ena od mnogih knjig, ki so se mi vrivale v sanje, Marcelino Kruh in vino, in da je ena mojih najljubših knjig Don Camillo, ni prav nič nenavadno, da se mali Peter v šmarnicah pogovarja z ‘vsem živim’ v cerkvi!

Moj oče, slikar, je trdil, da so slike žive! Jaz bi dodal: če jih znaš gledati! In priznam, da po cerkvah, potem ko pozdravim Jezusa v tabernaklju, z velikim zanimanjem ogledujem podobe svetnikov, njihove obraze in poze; … da me nagovarjajo … in mi govorijo … o njihovem življenju in mojem, … o preteklosti in o (večni) prihodnosti … Podobno, kot se zgodi Petru v moji zgodbi!

Zmeraj znova z žalostjo ugotavljam, da ljudje, ki ne poznajo cerkve, v katero zahajajo, težko spoznajo Cerkev, ki ji pripadajo! Slike in podobe v naših cerkvah niso neme in mrtve priče nekdanjih dni, ampak živi pričevalci veselega oznanila, … naše žive vere … in naše žive Cerkve!«